Čas je naša najbolj dragocena sestavina,
naše največje bogastvo;
ker se v njem nahajajo naš uspeh,
naša sreča, naša usoda.
Orison Swett Marden

 

Nacionalni projekt Rastem s knjigo sedmošolcem po celi Sloveniji prinaša darilno knjigo, ki naj bi poleg obiska splošne knjižnice in spremljajočih aktivnosti v učencih predramila bralca in ga obogatila s kakovostnim branjem dela slovenskega ustvarjalca in ilustratorja.

Letošnji projekt, ki je že petnajsti po vrsti, smo na OŠ Toma Brejca kljub delu od doma – potekal je namreč preko zooma, izpeljali in celo nadgradili.

Letošnja knjiga, ki jo bodo lahko prebirali sedmošolci, nosi naslov Kako dolg je čas, avtorja Mateta Dolenca z ilustracijami Ane Maraž.

Zgodbe v knjigi nas na pronicljiv način nagovarjajo k razmišljanju o mnogih rečeh. Vsaka zase ponuja odkrivanje sveta, obenem pa ponuja šaljiv pogled na svet in naravne pojave. Močno je prisoten tudi ekološki vidik, ki daje učitelju in učencem veliko možnosti za pogovor. Za učence smo tokrat izbrali naslovno zgodbo Kako dolg je čas.

Ker učenci niso mogli po knjigo, smo jim zgodbo s privolitvijo založbe in avtorja objavili na spletni strani šole, kjer so si lahko v miru zgodbo prebrali ali pa jo poslušali, saj smo objavili tudi avdio posnetek. Kljub temu smo učencem ob začetku ure zgodbo še enkrat prebrali, kar se je lepo vpletlo ob mednarodnem dnevu glasnega branja, ki je bil isti teden kot naš projekt.

Zgodba govori o želvi Staronji in njenemu potovanju iz toplega morja v Grčiji, kjer izleže jajca pa vse do konca našega Jadranskega morja. Njena potovanja so prepredena z razmišljanjem o času, vračanju domov in strahovih, ki jo spremljajo na življenjski poti.

O vseh teh razmišljanjih želve Staronje smo se pogovorili tudi z učenci. Njihovi odgovori in ideje so bile zelo zanimive in polne notranjega uvida o minljivosti, saj jih je svetovna pandemija prisilila h globljemu razmišljanju o času.

Ugotovili so, da čas celi rane, da se tudi oni radi vračajo domov k družini, kjer se počutijo varne in zaželene. Da jim ni težko si vzeti čas za prijatelje, še posebej sedaj, ko jih tako redko vidijo. Tudi oni se kdaj počutijo kot želve, stare in počasne, utrujene od nenehnih pritiskov življenja. Tako kot želva pa imajo tudi oni svoj oklep – svojo sobo, glasbo, dobro knjigo, sprehod. Tja se zatečejo, ko jim je pretežko.

V drugem delu so se učenci razdelili v dve skupini, znotraj katerih so zagovarjali debatno vprašanje, kdaj je čas naš zaveznik in kdaj ni.

Debatno razglabljanje se je zelo razvnelo in učenci so navdušeno zagovarjali svoje stališče. Na koncu so si bili edini, da je treba čas preživeti kar najbolj aktivno in srečno ter brez slabe vesti. Živeti je treba danes.

Za konec smo jim prebrali še eno zgodbo iz knjige in tako zaključili zelo plodovit in lep projekt.

Po končanem projektu smo učencem razdelili še darilno knjigo, ki so jo prišli iskat pred šolo.

Poleg sedmošolcev smo k razmišljanju o času povabili še učitelje, starše in občane občine Kamnik.

Odzval se je tudi župan občine Kamnik Matej Slapar, ki je med drugim zapisal: … V tem prelomnem obdobju koronavirusa je vse tako zelo drugače. Čas mladih je velikokrat zapolnjen z družabnimi omrežji in objavljanjem fotografij, zgodb in tako imenovanim všečkanjem. Bralna kultura se je preselila tudi na splet, vsekakor smo se prilagodili času in razmeram, vseeno pa je vendarle treba poudariti pomembnost dejstva, da nam telefoni in računalniki vzamejo čas, ki bi ga sicer lahko namenili pristnim odnosom in tudi branju knjig. Branje in vonj ob listih, ki jih ob branju obračamo, je neprecenljiva izkušnja, zato ohranjajmo te dokumente časa, uporabljajmo jih v čim večji meri in se skupaj razvijajmo ter rastimo s knjigo.

Prilagam še nekaj izbranih misli ostalih sodelujočih:

Čas je naš zaveznik ob izgubi svojca, prijatelja, gasilskega tovariša, saj zmanjšuje bolečino, ki je prisotna pri slovesu.

Na drugi strani, pa je čas “uničevalec vseh stvari”, naših nerealiziranih ciljev, stvari, za katere si nismo vzeli časa, priložnosti, ki se nikoli ne vrnejo.

Andrej Matjan, razrednik 7. b

Čas je zanimiv koncept. Če je naš zaveznik ali ne, pa je izključno odvisno od nas samih in kako ga izkoristimo. Večkrat si rečemo, da je nekaj bilo izguba časa, pa je bilo res? Kako lahko čas kar izgubimo? Ga lahko potem tudi najdemo?

… Čas, ki smo ga že zapravili, je v preteklosti, čas, ki nam je še na razpolago, pa je pred nami in nam ponuja neomejeno možnosti. In ker nikoli ne vemo, koliko časa imamo zares še na voljo, ga izkoristimo brez obžalovanj, z dobrimi nameni in z mislimi na to, kaj lahko zase in za druge naredimo dobrega.

Breda Banovšek, razredničarka 7. c

… Velikokrat se zalotimo, ko si rečemo, da nimamo časa. Pravzaprav bi si morali čas preprosto vzeti. Vzeti za nekaj, kar radi počnemo. Delu pa pustiti, da počaka, in namesto tega oditi na sprehod. Čas po mojem mnenju žal ni naš zaveznik. Zelo pomembna je njegova organizacija in naše pozitivno razmišljanje, da vsak nov dan pomeni nov začetek in novo priložnost za nove izzive. Ob tem je seveda pomembno, da se vedno potrudimo po svojih najboljših močeh. Vprašanja o času so zapletena, zato bomo odgovore o tem, kako dolg je čas, verjetno morali poiskati nekje v sebi.

Tadeja Česen Šink, šolska knjižničarka na OŠ Frana Albrehta Kamnik

… Občutek, da imamo še dovolj časa za vse, nas dela svobodne in nam daje možnost, da uživamo v danem trenutku.

… Čas pa nas lahko prehiti in nam vzame možnost, da se nekomu opravičimo. In priložnost zamujena ne vrne se nobena.

Tina Spruk, učiteljica razrednega pouka

Koordinatorica in vodja projekta Rastem s knjigo na OŠ Toma Brejca v šolskem letu 2020/21: knjižničarka Vesna Janežič

(Skupno 22 obiskov, današnjih obiskov 1)
Dostopnost
window.dataLayer = window.dataLayer || []; function gtag(){dataLayer.push(arguments);} gtag('js', new Date()); gtag('config', 'UA-66705794-1');