Lukas je nekdanji učenec naše šole. S svojo življenjsko zgodbo in izkušnjami nas je popeljal v svet najstnika, ki se je zelo zgodaj soočil z izgubo mame ter nam predstavil, kako so ga izzivi, s katerimi se je soočal zaradi drugačnosti, pripeljali do osebnosti, kakršna je danes.

Lukasova prezenca v prostoru je nekaj posebnega, njegova iskrenost, toplina in čustvena inteligenca pa poslušalce v trenutku očarajo. Včasih je težko razumeti, da je to le preprost dvajsetletnik, saj se njegovo pripovedovanje lahko kosa z marsikaterim profesionalnim govorcem, ki je strokovno podkovan na področju psihoterapije in pomoči najstnikom.

Lukas je okroglo mizo otvoril s pogovorom o izbiri srednje šole in pomenu izobrazbe. Pravi, da je dandanes končana osnovna šola bistveno premalo, da si v družbi lahko cenjen. V življenju se učenju ni moč izogniti in vsak mora pri sebi najti način, da v izobraževanju najde smisel. Če dobivaš slabe ocene, ne moreš krivde valiti na učitelje, starše ali šolski sistem. Meni, da se moraš odkrito pogovoriti sam s seboj, si priznati težave in jih začeti reševati. Tudi sam se je soočal z občutkom nemoči pri učenju, saj je imel na učnem področju kar nekaj težav. Začel je dvomiti vase in v svoje sposobnosti, vendar se ni predal. V srednji šoli je dobil diagnozo disleksija. Zanj je takrat veliko stvari, ki so se zgodile v preteklosti, postalo smiselnih. Diagnoza mu je dala nov zagon, kar se je pokazalo tudi pri njegovih ocenah in uspešnem zaključku srednješolskega izobraževanja. Zaključil jo je namreč kot zlati maturant.

Zgolj izobrazba pa, pravi Lukas, ni dovolj, da te družba spoštuje. Pomembne so vrednote, ki jih gojimo od rojstva, oblikujemo znotraj družine in prijateljev ter krepimo s svojim karakterjem. V življenju se vsakodnevno soočamo s problemi, izgubo, s strahom in nemočjo. Situacije, na katere ne moremo vplivati, nas hitro pahnejo v začaran krog iskanja krivca in postavljanja vprašanj, na katera nikoli ne bomo dobili odgovorov. Tako kot veselje, zmage in sreča, je del življenja tudi izguba. Lukas se je z izgubo matere srečal že zelo zgodaj, pri dvanajstih letih. Spominja se občutkov v šoli, ko nihče ni vedel, kako pristopiti do njega ali kako se z njim pogovarjati. Na srečo je našel veliko oporo doma, pri svojih starih starših. Večkrat je poudaril, kako pomembna je komunikacija v družini, da si vzamemo čas drug za drugega. Da staršem, ki se trudijo po svojih najboljših močeh, pridemo naproti. Življenje je minljivo, obžalovanja ostanejo. Ko nam je najtežje, so lepi spomini tisti, ki nas držijo pokonci. Čeprav imamo okrog sebe prijatelje in družino, pa zvečer zaspimo sami in se sami tudi zbudimo. Sami – s svojimi mislimi, spomini, strahovi, obžalovanji in pričakovanji. In če nismo radi v svoji družbi, sami s sabo, potem bomo težko našli ljubezen pri drugih. Lukasov nasvet je zelo preprost: Pogovori se sam s seboj. Priznaj si svoje napake in jih začni reševati.

Na okrogli mizi smo se dotaknili tudi teme povezane z vplivom družbe. Dejstvo je, da nas ljudje, ki nas obdajajo, najhitreje definirajo. Prijatelji te lahko potisnejo v situacije, v katerih se ne znajdeš najbolje niti si ne želiš biti del njih. Nič ni narobe, če prijateljem rečemo ne. Nič ni narobe, če ostanemo doma in beremo knjigo, namesto da gremo v klub. Nič ni narobe, če se prijatelji ne družijo s tabo, ker ti njihovo početje ne odgovarja. Sebe moramo postaviti na prvo mesto in si drzniti pokazati svoj pravi, iskreni obraz. Ko boš imel rad sebe, te bodo imeli radi tudi drugi. Lukas se strinja, da to ni enostavno, vendar če veš, kaj želiš, če želiš postati dober človek, če ceniš sam sebe in stojiš za svojimi načeli, ti bo uspelo. Ljudje, ki čutijo potrebo po zbadanju in zatiranju drugih, imajo težave pri sebi. Lažje je namreč svoje frustracije in pomanjkanje samozavesti prikriti z navideznim občutkom moči in večvrednostnim kompleksom. Lukas je obudil spomine na svoje osnovnošolske klopi, kjer je bil tudi sam deležen zbadanja in zafrkavanja. Večkrat se je vprašal, kakšne okoliščine ima ta oseba doma in s kakšnimi problemi se spopada, da se počuti tako močno, ko nekoga drugega ponižuje. Morda bi se situacija spremenila, če bi si za takšno osebo vzel čas in ga iskreno vprašal: »Kako si?« Bi postal tudi sam čuden? Bi te sovrstniki izločili, ker želiš pomagati osebi, ki v razredu ni priljubljena? Prav priljubljenost je večini mladostnikov kot tudi odraslih zelo pomembna. Občutek pripadnosti in ugajanje drugim je dandanes ovrednoteno z ogledi in srčki na družbenih omrežjih. Kaj si drugi mislijo o nas je postal glavni cilj naše osebnosti in delovanja, v resnici pa postaja naša maska vedno težja in težja. Je torej naše življenje res naše ali smo le marionete v rokah družbenih norm in izmišljenih standardov?

Dejstvo je, da vsak izmed nas v družbi opravlja svojo vlogo. Nasmejan učenec, ki redno opravlja domače naloge, pomaga sošolcem in je prijazen do vseh, lahko za štirimi stenami doživlja nasilje v družini, alkoholizem ali pa se spopada z vprašanjem, ali njegovo življenje sploh ima smisel. Učitelj, ki si vedno vzame čas za svoje učence, jih uči strpnosti, je razumevajoč in dobre volje, ima prav tako svoje težave v zasebnem življenju, svoje pomisleke, strahove in nesigurnosti. Nikoli ne vemo, kaj se zares dogaja v glavi posameznika. Od kod nam torej pravica, da s tako lahkotnostjo »obmetavamo« sočloveka z nesramnimi in neprimernimi izjavami kar tako, ker nam je dolgčas ali pa imamo slab dan? Pazi, kaj govoriš, saj so besede močnejše kot udarci.

Vsi smo samo ljudje. Nihče ni najbolj pameten, nihče ni najbolj neumen. Nihče ni najlepši, nihče ni najgrši. Ljudje se ne bodo spremenili, vsak posameznik pa lahko vpliva na svoje reakcije. Prijazno pozdravi sošolca, vprašaj učitelja, kako je, bodi razumevajoč do nekoga, ki je v stiski. Hrani se z energijo, ki jo dobiš, ko nekomu polepšaš dan. Preveč smo osredotočeni na stvari, ki se dogajajo okrog nas, na katere niti nimamo vpliva, pozabimo pa nase in na ljudi, ki nam nudijo oporo.

Si želiš postati dober človek? Bodi najprej iskren do sebe in sprejmi druge takšne, kot so. Če ne škodujejo sebi ali drugim, je njihova edinstvenost res grožnja tvojemu obstoju? Ljudje smo družabna bitja in pozitivni medčloveški odnosi so naša zadnja rešilna bilka v tem norem svetu. Ne zapravljaj časa in energije za zamere, usmeri jih v iskanje rešitev. Kot pravi Lukas – za vsak minus se najde plus. Po vsakem padcu se nekaj naučimo. In dokler se vsakič poberemo, je res pomembno, kolikokrat smo padli?

Breda Banovšek

(Skupno 419 obiskov, današnjih obiskov 1)
Dostopnost