DELIMO SREČO IN VESELJE

24. 4. 2020 | Novice

V trenutnih življenjskih okoliščinah smo v 5.c želeli dneve polepšati s srčnimi, pozitivnimi sporočili. Tako sva učiteljici z učenci preko video konference najprej prebrali kratko zgodbo z naslovom Veriga nasmehov. S pogovorom o prebrani vsebini smo ozavestili, da nasmeh ne zahteva veliko, pa vendar lahko nekomu veliko pomeni. Kot bistveno sporočilo zgodbe smo povzeli: na nasmeh se navadno odzovemo z nasmehom, kar sprošča v nas prijetne občutke sreče. Odločili smo se, da bomo učenci in učiteljici ustvarili svojo verigo nasmehov, ki bo neslišno čakala v kotičkih Kamnika in okolice. Iz različnih materialov ustvarjeni nasmehi so krasili naša okna oziroma so bili opomniki nekje na poti ali drevesu. Ustvarjanje iz naravnih materialov je bilo še posebej zabavno, ker na ta način spoznavamo tudi raznolike možnosti izkazovanja lastne kreativnosti v naravi. V upanju, da so jih mimoidoči opazili in se morda nasmehnili, jih bomo ustvarjali tudi v prihodnje.
Ključne ugotovitve ob refleksiji našega dela, dejanj in spremljajoče občutke smo strnili v naslednjih zaključnih povedih. Nasmeh, pozdrav in topla beseda nas nič ne stanejo, pa vendar z njimi krepimo medsebojne odnose in polepšamo dneve drug drugemu. Tudi učenci so izpostavili, da so bili ob ustvarjanju veseli. S tovrstnimi dejanji ne pridobimo zgolj posamezniki temveč se krepimo tudi kot družba.

Še povezava do zgodbice Veriga nasmehov: http://www.blanshcreations.com/files/KALIRIA/ZGODBE/VERIGA_NASMEHOV.pdf

Zapisali: Patricija Urankar in Anja Žavbi

ZAHVALA STARŠEM

23. 4. 2020 | Koronavirus, Novice

Še en dan in zaključili bomo s šestim tednom pouka na daljavo. Vsi se zavedamo, da brez vas, dragi starši, to ne bi bilo mogoče. Zato se vam želim v svojem imenu in imenu učiteljev pred počitnicami ponovno zahvaliti.

Hvala vam, ker vaše otroke spodbujate k vsakodnevnemu učenju.

Hvala vam, ker ste zlasti pri mlajših otrocih že skoraj pravi učitelji.

Hvala vam, ker vsak dan svojim otrokom posojate vaš e-mail naslov, s katerega potem vi ali vaši starejši otroci sami pošiljajo na tisoče fotografij tekstov, izdelkov, računov …

Hvala vam, ker spodbujate otroke h gibanju. Verjamem, da starši najstnikov vlagate vse moči, da jih iz »ležečih položajev« spravite v gibanje.

Hvala vam, ker vsak dan skrbite, da imajo redne obroke hrane, da je je vse pospravljeno in na svojem mestu, kolikor je glede na situacijo to mogoče.

Hvala vam, ker se trudite za strpne pogovore tudi takrat, ko imate že vsega dovolj.

Hvala vam za vse tisto, česar sploh nisem omenila.

Z vsem omenjenim se trudite, kljub temu da ste tudi sami v nezavidljivih situacijah. Nekateri morate biti že ves čas v službi, mnogi opravljate naporno delo od doma, nekateri ste na čakanju in je vaša prihodnost negotova in še bi lahko naštevala. A vse to zmorete, ker imate radi svoje otroke in jim želite le najboljše.

Verjemite, tudi mi, vsi zaposleni, jih imamo radi in se trudimo za njih po najboljših močeh ter hkrati razumemo vse vaše stiske.

Želim vam, da si med prvomajskimi počitnicami tako vi, kakor tudi vaši otroci, res oddahnete od pouka. Lahko zapišem, da še nobene počitnice doslej niso bile tako težko pričakovane.

Vsekakor pa je še bolj težko pričakovan prihod otrok nazaj v šolo, kar pa ni odvisno ne od vas in ne od nas. Držimo pesti, da bi se to čimprej zgodilo.

Še vedno velja, da se lahko obrnete na naše strokovne delavce in seveda tudi name, če boste potrebovali kakršnokoli pomoč. Včasih že samo pogovor reši veliko.

Pošiljam vam lepe pozdrave iz naše prelepe, a osamljene in trenutno brez »duše«, šole!

Mojca Rode Škrjanc,
ravnateljica

Ob svetovnem dnevu knjige

23. 4. 2020 | Knjižnica, Novice

Danes je svetovni dan knjige.

Danes, 23. 4. 2020, je zelo poseben dan. Najbrž tudi mnogim bralcem, ki v knjigah potujejo v tisočerih svetovih, današnja resničnost ni ljuba.  Obsojeni smo na potovanje po policah lastnih knjižnic, na branje naših najbolj srčnih knjig, najbolj ljubih odlomkov. Kar je v trenutnih razmerah zdravilno in pomirjujoče. Najbrž to tudi potrebujemo…

Danes mineva 3 leta od ene izmed pravljičnih noči branja na naši šoli. Neizmerno lepi spomini mene in obiskovalce te bralne noči vežejo na takratno druženje s knjigo Čisti krik. In na druženje z besedami, mnenji, s polnočno zgodbo ob ognju, z zaljubljenimi  pogledi in pesmijo, ki je zvenela v noč …

Že tretjič smo se danes z učenci Bralnega kluba preko videokonference družili s katalonskim pisateljem Vicencom Pagesom Jordo in njegovim junakom, ki si je v trgovanju s hudičem izboril nesmrtnost. Spremljali smo njegovo tisočletno pot in morda prvič pomislili, kako nepremišljeni smo včasih v svojih željah, kako majhni  … In tudi to spoznanje malce pomirja, kajti marsikaj imamo, pa premalo cenimo …  premalo cenimo vrednost srečanj v živo, kjer misli prehitevajo besede, kjer slišiš brbotanje mladostniških hrepenenj, kjer si besede utirajo pot  in je potrebno miriti strasti … Pri srečanju preko videokonferece  pogrešam odzivnost, pogrešam prekinitve, pogrešam živost. Pa vendar, daje nam možnost srečanja, slišimo se in vidimo in za hip tudi začutimo.

Galicijski pisatelj Agustin Fernandez  Paz pravi, da ljudje potrebujemo zgodbe, da smo lačni besed, da je to naša osnovna potreba, zapisana v DNK. Meni, da je potrebno brati, da lahko postanemo državljani, ki si znamo v demokratični družbi izoblikovati svoje lastno mnenje.

Torej, berimo, da bomo vedno znali imeti svoje lastno mnenje.

Danes, na praznik knjige, bdimo v njeni družbi pozno v noč. Nocoj je to dovoljeno …

Morda za lahko noč in za današnje čase še utrinek iz knjige  A.A. Milneja: Medved Pu:

»Naš stari osel Sivček je sameval v osatastem kotičku gozda. Sprednje noge je široko razkoračil, glavo je nagnil postrani in se zatopil v premišljevanje.

Včasih je otožno pomislil: «Zakaj?«, včasih se je vprašal: »Čemu?«, včasih je vrtal: »Kako neki?« – včasih pa sploh ni dobro vedel, kaj premišljuje. Zato se je zelo razveselil, ko je pricapljal mimo Winnie Pu, saj je vsaj malo lahko nehal premišljevati, toliko, da ga je turobno vprašal: »Kako se imaš?«

»In kako se imaš ti?« je odvrnil Winnie Pu.

Sivček je počasi zmajal z glavo.

»Tako  – tako,« je rekel. »Zdi se mi, da se že dolgo sploh nimam več.«

 

Knjižničarka Marta Grkman

Likovni in literarni natečaj »V MOJI MAMI CVETI LJUBEZEN«

23. 4. 2020 | Knjižnica, Natečaji

Pred dnevi se je zaključil literarni in likovni natečaj z naslovom »V moji mami cveti ljubezen«. Tokrat je potekal drugače, kot pač v teh tednih vse poteka drugače. V natečaju so  sodelovale le 4 učenke. Njihovih pošiljk sem bila vesela. Poleg risb je bilo še spremno besedilo, ki ga sicer nihče ne pripne. Vsaka risbica je pripotovala  s svojo zgodbo, s svojim soočanjem povsem nove razsežnosti, ki nas ta hip hromi, duši in morda v nas budi povsem nove poti. Upam, da dobre, optimistične.

S privolitvijo vseh udeleženk objavljam risbe in njihove avtorice: Maša Svetec, Ajda Štrumbelj, Lana Težak in Špela Štrumbelj.

Vse risbe so bile nagrajene, vsem udeleženkam je bil s posebno poštno pošiljko vročen dišeč šopek.

Naj jim dehti, njim in njihovim mamam.

Marta Grkman, knjižničarka na OŠ Toma Brejca

Dostopnost