BRALNA ZNAČKA 2020/21 – povabilo k branju

17. 9. 2020 | Knjižnica, Novice

Malce za ogrevanje:
»In kam greš?«, je vprašala Želva Medveda.
»Po moje,« je rekel Medved, »grem Naprej.«
Želva je pokimala. »Ja, poznam ta kraj. Zelo je priljubljen. Zdi se, da v današnjih časih vsi rinejo tja.«
»Res?« je vznemirjeno rekel Medved.
»Je daleč?«
»Včasih je,« je skomignila Želva, »včasih ni.«
Lotila se je žvečenja majhnega lista in se poskušala spomniti, kdaj je daleč, kdaj pa ni.
»Odvisno, kdo gre tja.«
»Jaz grem,« je rekel Medved.
»Seveda, in kadarkoli lahko pokličeš taksi,« je ustrežljivo predlagala Želva.
»Taksi,« je poklical Medved.
Želva je izginila za drevo in se prikazala na drugi strani.
»Je kdo poklical taksi?«
»Jaz sem ga!«
In tako sta se premaknila naprej. Zelo počasi.
»Počasi,« je rekla Želva, »to je edini način, da kam prideš v tem gozdu.«

Ko je minilo nekaj časa, je Medved vprašal: »Sva se izgubila?«
»Ja, sva,« je pokimala Želva.
»To je del poti Naprej.«
»A tako,« je rekel Medved.

(odlomek iz knjige: Medved, ki ga prej še ni bilo in čarobni gozd, avtor Oren Lavie, Zala, 2017)

Povabljeni k branju, povabljeni na potovanja po izgubljenih deželah in k štetju cvetlic, povabljeni v naročje besed in v kraljestva zgodb.
Na sončen dan 17. septembra se pričenja nova bralna sezona – letos BRALNA ZNAČKA pluje že v 60. leto.
Naj nam bo s knjigo lepo, naj nam razodene vse skrivnosti sveta, naj nas potolaži, opogumi, zmehča, utrdi, naj nas pravljično očara …
Dragi učenci, naj se bralno potovanje prične. In naj se nikoli ne konča.

PRIPOROČILNI SEZNAM

Vaša knjižničarka in mentorica BZ: Marta Grkman Repolusk

Seznam učbenikov in DZ za šolsko leto 2020/21

23. 6. 2020 | Knjižnica, Novice

SEZNAM UČBENIKOV in DZ OŠTB šol.l. 202021

Ob svetovnem dnevu knjige

23. 4. 2020 | Knjižnica, Novice

Danes je svetovni dan knjige.

Danes, 23. 4. 2020, je zelo poseben dan. Najbrž tudi mnogim bralcem, ki v knjigah potujejo v tisočerih svetovih, današnja resničnost ni ljuba.  Obsojeni smo na potovanje po policah lastnih knjižnic, na branje naših najbolj srčnih knjig, najbolj ljubih odlomkov. Kar je v trenutnih razmerah zdravilno in pomirjujoče. Najbrž to tudi potrebujemo…

Danes mineva 3 leta od ene izmed pravljičnih noči branja na naši šoli. Neizmerno lepi spomini mene in obiskovalce te bralne noči vežejo na takratno druženje s knjigo Čisti krik. In na druženje z besedami, mnenji, s polnočno zgodbo ob ognju, z zaljubljenimi  pogledi in pesmijo, ki je zvenela v noč …

Že tretjič smo se danes z učenci Bralnega kluba preko videokonference družili s katalonskim pisateljem Vicencom Pagesom Jordo in njegovim junakom, ki si je v trgovanju s hudičem izboril nesmrtnost. Spremljali smo njegovo tisočletno pot in morda prvič pomislili, kako nepremišljeni smo včasih v svojih željah, kako majhni  … In tudi to spoznanje malce pomirja, kajti marsikaj imamo, pa premalo cenimo …  premalo cenimo vrednost srečanj v živo, kjer misli prehitevajo besede, kjer slišiš brbotanje mladostniških hrepenenj, kjer si besede utirajo pot  in je potrebno miriti strasti … Pri srečanju preko videokonferece  pogrešam odzivnost, pogrešam prekinitve, pogrešam živost. Pa vendar, daje nam možnost srečanja, slišimo se in vidimo in za hip tudi začutimo.

Galicijski pisatelj Agustin Fernandez  Paz pravi, da ljudje potrebujemo zgodbe, da smo lačni besed, da je to naša osnovna potreba, zapisana v DNK. Meni, da je potrebno brati, da lahko postanemo državljani, ki si znamo v demokratični družbi izoblikovati svoje lastno mnenje.

Torej, berimo, da bomo vedno znali imeti svoje lastno mnenje.

Danes, na praznik knjige, bdimo v njeni družbi pozno v noč. Nocoj je to dovoljeno …

Morda za lahko noč in za današnje čase še utrinek iz knjige  A.A. Milneja: Medved Pu:

»Naš stari osel Sivček je sameval v osatastem kotičku gozda. Sprednje noge je široko razkoračil, glavo je nagnil postrani in se zatopil v premišljevanje.

Včasih je otožno pomislil: «Zakaj?«, včasih se je vprašal: »Čemu?«, včasih je vrtal: »Kako neki?« – včasih pa sploh ni dobro vedel, kaj premišljuje. Zato se je zelo razveselil, ko je pricapljal mimo Winnie Pu, saj je vsaj malo lahko nehal premišljevati, toliko, da ga je turobno vprašal: »Kako se imaš?«

»In kako se imaš ti?« je odvrnil Winnie Pu.

Sivček je počasi zmajal z glavo.

»Tako  – tako,« je rekel. »Zdi se mi, da se že dolgo sploh nimam več.«

Knjižničarka Marta Grkman