V petek, 12. 06. 2015 ob 13.30, smo se nekateri izmed učencev OŠ Toma Brejca zbrali na parkirišču pred športno dvorano. Tja so po nas prišli Naklanci, katerim smo se pridružili na zaključnem izletu.
Naložili smo prtljago in avtobus za Barcelono je odpeljal. Vožnja tja je bila dolga in naporna. Okoli druge ure zjutraj smo se ustavili v Monaku, kjer nas je na sprehodu, med katerim smo uživali ob pogledu na bogato pristanišče, v hrib grajene stavbe ter predvsem nočno življenje, dobro namočil dež.
V prestolnico Kataloncev smo prispeli okoli desetih zjutraj. Najprej smo se namestili v športnem hostlu v centru mesta, nato pa se odpravili v vlogo turistov.
Naša prva postaja je bil slavni nogometni stadion Camp Nou z dvonadstropnim muzejem. Potem smo imeli na hrupni Rambli prosti čas, zvečer pa smo pred znamenito Sagrado Familio naredili glasbeni šov Sloveniji v čast.
V nedeljo je po zajtrku sledil sprehod po parku Guell, delu razpoznavnega umetnika Gaudija. Po premoru na Rambli smo jo čez najstarejši del Barcelone mahnili proti morju. Peščena plaža, ki se kot neskončna vije ob obali, je bila napolnjena z ljudmi. Vsi osveženi smo se z gondolo povzpeli na Montjuic in pod seboj ozrli skoraj vse širine tega kraja. Videli smo trg Espanya in se počasi odpravili v uro vožnje stran oddaljen Lorell der Mar. Po večerji smo tam doživeli pisano nočno življenje.
V ponedeljek smo občutili slanost in jakost valov morja Costa Brave in se po kopanju na bazenu ali sprehodu po trgovinicah, odpravili proti Srednji Evropi. Ustavili smo se ob DalÍjevi rojstni hiši, v poznejših urah pa še v francoskem Kannu, kjer smo brali podpise slavnih filmskih zvezd ob odtisih njihovih dlani.
Vožnja nazaj je minila hitro in sproščeno, saj so se stkala mnoga nova prijateljstva. Na domača tla smo po prevoženih 3.325 km izstopili okoli desete ure v torek dopoldne.
Na splošno rečeno o Barceloni, je velemesto, v katerem je posameznik le drobna pikica. Pozna se vpliv severne lege, saj je njihov jezik, katalonščina, precej podoben francoskemu.
Sicer pa je bilo super. Veliko smo uporabljali podzemno železnico. Vodička je bila odlična, tako da zabave ni manjkalo. Imeli smo precej samostojnosti in svobode pa še vreme nam je bilo naklonjeno.
Minilo je zelo hitro, a smo res veseli in hvaležni za tako priložnost!
Maja Toni, 9. a
