Foto: Blaž Bergant
Več slik si lahko pogledate s klikom na zgornjo sliko.
Že tretja noč branja je za nami.
Pester in bogat program je naše učence tretjega triletja popeljal na srečanje z mladim irskim dekletom Shell. Z njeno usodo, temačnostjo in svetlobo smo se srečevali v knjigi Čisti krik, ki je bila vstopnica za obisk naše noči knjige, poimenovane Košček knjižnega neba. Razmišljanja naših učencev, ki ne bodo nikdar pozabili škatle za čevlje, očeta Rosa, Declana, preizkušenj prijateljstva in vihravosti mladosti ter sonca in neskončnega optimizma, ki kot nežna tančica vedno nežno prekrije vse hudo tega sveta, so nas popeljala do obletnic literatov, ki se jih spominjamo v letošnjem letu.
V družbi jagodnega napitka smo se dotaknili pisatelja Frana Milčinskega(150 letnica rojstva) in njegovih Butalcev ter se malce nasmehnili ob spoznanju, da je pisatelj idejo za zgodbo Butalski gasilci dobil prav na gasilski veselici v Nevljah, ko je z družino poleti letoval v Kamniku, pravzaprav v graščini Zaprice.
Letos mineva 20 let, odkar je izšla prva knjiga o Harryju Potterju in obuditev Bradavičarke ter življenja na tej akademiji je bilo nujno: Eva Metelko (oboževalka vsega, kar je povezano s Harryjem) nam je prebrala odlomek priprave na ples, ki je bil blizu predvsem našim devetošolcem, saj se približuje valeta.
Srečko Kosovel, pesnik svetovne veličine, žal pa ne tudi svetovnega slovesa, nam je bil s pesmijo “Šele ponoči izveš, koliko zvezd je vrh neba …” navdih za pletenje zgodbe z vsemi črkami naše abecede.
V Knjižnici Franceta Balantiča (KFBK) smo se pridružili predavanju ddr Verene Perko, ki nas je popeljala v svet vznemirljive Afrodite, njene modrosti, lepote in neminljivosti. Nakit, oblačila in antične knjižnice so nas za trenutek popeljali v čas, ki ga že davno ni več, pa vendar še vedno kroji naše usode. Uživali smo v zanimivem in temperamentnem predavanju izredne poznavalke antike.
Sledila je “klasična večerja” – pica in glede na vse pomisleke, bo v prihodnje najbrž na jedilniku kaj bolj izvirnega. Ustvarjalna delavnica, v kateri smo poslikali čajnico, si pomagali z »decoupage« tehniko in seveda z našimi likovnimi sposobnostmi, nam je krojila debeli dve uri.
Učitelj Franci Mestek je držal obljubo in prav zaradi njegovega ognja na dvorišču naše šole je pripovedovalski večer v družbi Roka Kosca in Brede Podbrežnik dobil še poetične razsežnosti. Kanček strašljivosti, življenjske modrosti in človeške iznajdljivosti – vse to nas je v izročilih pravljic pripeljalo do polnoči in prvega izbranega filma: Sedem minut čez polnoč. Knjigo s tem naslovom je prebralo veliko naših učencev in tokrat film res ni razočaral.
Tretje nadstropje naše šole, kjer domuje knjižnica, se to noč ni predajalo spokojnosti: neskončni pogovori v vseh kotičkih knjižnice, vključno s kabinetom, se v tej noči nikakor niso končali, pletle so se mnoge vezi različnih dimenzij, nekateri so brali, odvijale so se ure učenja taroka, frekvenca obiskov v prostorih osebne higiene je bila nadpovprečna …
Noč je bila zvezdna in kot je rekel poet Srečko: “Šele ponoči izveš, koliko zvezd je vrh neba. Koliko bratov čutiš sredi srca. Koliko bratov sveta sveta. Koliko bratov sveta. Šele sredi noči izveš/ koliko oči se zapira v sen/ da nisi sam/ zapuščen/ šele opolnoči/ ko iz zore zlate/ zvezde bleščijo na nas. Vsaka ima miren/ zelenosrebrn obraz.”
Jutro je bilo zlato: izza Starega gradu je posijalo sonce, noč smo uspešno prebedeli s kratkimi obdobji dremavosti in iz učilnice gospodinjstva je že kmalu po sedmi zadišalo po palačinkah.
Knjižnica se je prebudila in mi z njo. Dolgujemo iskreno zahvalo učitelju Franciju Mestku in učiteljici Živi Blatnik, ki sta prenašala muhe naših najstnikov in pomagala pri izvedbi programa; kuharju Ambrožu, ki nam je tudi tokrat pripravil zdrav napitek in poskrbel, da lakota ni bila naša težava, knjižnici Franceta Balantiča, ki nas je prijazno gostila na predavanju Mala šola antike ter seveda predavateljici Vereni Perko, večernima gostoma, pripovedovalcema Bredi Podbrežnik Vukmir in Roku Koscu. Hvala tudi založbi Sanje, ki z idejo Noči knjige povezuje vse strastne bralce in seje dobro med ljudmi …
Za prijetno počutje in idilično okrašeno knjižnico so zaslužni člani Bralnega kluba in knjižničarskega krožka, ki mnogo prostih trenutkov preživijo v knjižnici, še celo kakšnega več …
En velik hvala tudi našemu devetošolcu Blažu Bergantu, ki je s fotoaparatom ujel vse naše trenutke in jih zapisal večnosti.
Šestnajst ur druženja ni mačji kašelj in dvajset udeležencev naše bralne noči me je prepričalo, da je mnogo več: velika odgovornost, nešteto prebranih knjig, mnogo ur priprav, dogovorov, telefonskih pogovorov, usklajevanj … in, kar je najbolj pomembno: noč branja je za vse nas lepo doživetje, polno mladostnih sanj in hrepenenj. Je nepozabno darilo vsem nam!
Poslovili smo se z zgodbo o diamantu. O tem, kako blagodejno dane, če veš, da ga hraniš …in o tem, da mora vsak najti svojega!
Marta Grkman Repolusk, knjižničarka in organizatorica Noči branja na OŠTB
