Danes je svetovni dan knjige.
Danes, 23. 4. 2020, je zelo poseben dan. Najbrž tudi mnogim bralcem, ki v knjigah potujejo v tisočerih svetovih, današnja resničnost ni ljuba. Obsojeni smo na potovanje po policah lastnih knjižnic, na branje naših najbolj srčnih knjig, najbolj ljubih odlomkov. Kar je v trenutnih razmerah zdravilno in pomirjujoče. Najbrž to tudi potrebujemo…
Danes mineva 3 leta od ene izmed pravljičnih noči branja na naši šoli. Neizmerno lepi spomini mene in obiskovalce te bralne noči vežejo na takratno druženje s knjigo Čisti krik. In na druženje z besedami, mnenji, s polnočno zgodbo ob ognju, z zaljubljenimi pogledi in pesmijo, ki je zvenela v noč …
Že tretjič smo se danes z učenci Bralnega kluba preko videokonference družili s katalonskim pisateljem Vicencom Pagesom Jordo in njegovim junakom, ki si je v trgovanju s hudičem izboril nesmrtnost. Spremljali smo njegovo tisočletno pot in morda prvič pomislili, kako nepremišljeni smo včasih v svojih željah, kako majhni … In tudi to spoznanje malce pomirja, kajti marsikaj imamo, pa premalo cenimo … premalo cenimo vrednost srečanj v živo, kjer misli prehitevajo besede, kjer slišiš brbotanje mladostniških hrepenenj, kjer si besede utirajo pot in je potrebno miriti strasti … Pri srečanju preko videokonferece pogrešam odzivnost, pogrešam prekinitve, pogrešam živost. Pa vendar, daje nam možnost srečanja, slišimo se in vidimo in za hip tudi začutimo.
Galicijski pisatelj Agustin Fernandez Paz pravi, da ljudje potrebujemo zgodbe, da smo lačni besed, da je to naša osnovna potreba, zapisana v DNK. Meni, da je potrebno brati, da lahko postanemo državljani, ki si znamo v demokratični družbi izoblikovati svoje lastno mnenje.
Torej, berimo, da bomo vedno znali imeti svoje lastno mnenje.
Danes, na praznik knjige, bdimo v njeni družbi pozno v noč. Nocoj je to dovoljeno …
Morda za lahko noč in za današnje čase še utrinek iz knjige A.A. Milneja: Medved Pu:
»Naš stari osel Sivček je sameval v osatastem kotičku gozda. Sprednje noge je široko razkoračil, glavo je nagnil postrani in se zatopil v premišljevanje.
Včasih je otožno pomislil: «Zakaj?«, včasih se je vprašal: »Čemu?«, včasih je vrtal: »Kako neki?« – včasih pa sploh ni dobro vedel, kaj premišljuje. Zato se je zelo razveselil, ko je pricapljal mimo Winnie Pu, saj je vsaj malo lahko nehal premišljevati, toliko, da ga je turobno vprašal: »Kako se imaš?«
»In kako se imaš ti?« je odvrnil Winnie Pu.
Sivček je počasi zmajal z glavo.
»Tako – tako,« je rekel. »Zdi se mi, da se že dolgo sploh nimam več.«
Knjižničarka Marta Grkman
