V četrtek, 14. 5. 2020, smo se prostovljke Modrih noskov, preko Skypa, prvič srečale z učenkami iz Cirius-a. Preko pogovora in socialnih iger smo skupaj preživeli prijetno popoldansko druženje.

Vtisi naših prostovljk:     

”Meni je bilo super, ker smo se pogovarjali kaj smo delali in česa nismo. Šli smo se tudi igro na podlagi tega in bilo je super. Z veseljem bi še kdaj ponovila.” – Ajlina Alibašić

”Meni je bilo zelo všeč. Izvedela sem, kaj so punce počele med karanteno in dobila nekaj idej, kaj lahko jaz naredim, ko mi bo dolgčas.” – Maša Poličnik

”V četrtek smo se imeli zelo dobro, saj smo se igrali igre in skupaj sestavljali zgodbo. Všeč mi je bilo, da smo izmenjali dogajanje v karanteni in skupaj sodelovali pri sestavljenju kratkih zgodbic.” – Maša Svetec

Nastali sta dve zgodbi, pri katerih je vsaka prispevala eno poved.

Moj sprehod v gozd

Ko sem hodila po gozdu je mimo prišla srna. Skušala sem jo fotografirati, vendar je pobegnila. Želela sem steči za njo, vendar sem se spotaknila in padla v lužo. Mogla sem hitro vstati. Pomislila sem: »Sedaj sem pa čisto mokra«. Ker pot v mokrih čevljih nisem smela nadaljevati sem se odpravila domov. Po 10 minutah sem ugotovila, da sem se izgubila. Poklicala sem na pomoč in nekdo se je javil. Mami se je javila na telefon. Povedala sem ji, kje sem se izgubila ter me je prišla iskati.  Trikrat levo, trikrat desno že doma sem bila, kjer sem popila vročo čokolado.

Obisk Kekca

Šla sem na sprehod na planino. Videla sem živali. Videla sem eno hišo. Šla sem do nje in potrkala. Vrata mi je odprla – Pehta. Povabila me je na k njej na obisk. Popila sem sok.  Povedala mi je, kje živi Kekec. Zato sem se odločila, da ga bom poiskala. Prehodila sem sedem planot in tri doline. Prišla sem nazaj do Pehte, pa Kekca nisem našla. Potem sem žalostno odšla domov. Drugi dan sem spet šla iskat Kekca. Tokrat sem ga po dolgem iskanju le našla. Skrival sem mi je v planinski koči. Kekec se z mano ni pogovarjal in sem žalostno odšla domov. Pa sem si zapela Kečkovo pesem. Ko je Kekec to slišal je prišel do mene. Opravičil se mi je za svojo slabo voljo. S Kekcem sva skupaj pela: »Dobra volja je najboljša!«.  

Odločili smo se, da se bomo v nadaljnje videvali trikrat tedensko – različne skupine učencev iz Cirius-a in različne skupinice prostovoljcev. Tako smo imeli v ponedeljek, 18. 5. 2020, že drugo srečanje, ki je sicer potekalo v malo manjši zasedbi, ampak je bilo prav tako prijetno ter veselo.

Mentorici Anja Kotnik Lebar in Anja Žavbi sva izredno ponosni na naše prostovljce, ki so vključeni na interesno dejavnost Modri noski, ker so skozi vse leto sodelovali pri dejavnostih, s katerimi so osrečevali druge.

Prav posebno sodelovanje smo tekom leta, s tedenskimi obiski, krepili z učenci iz Ciriusa. Stkali smo prijateljske vezi in kar je najpomembnejše s svojimi dejanji lepšali skupne urice ter se osebnostno razvijali.

Prostovljci, brez vas ne bi šlo – iskrena hvala za vaš trud!

Za konec pa citat, ki je lahko vodilo vsakemu izmed nas:

”Nežna beseda, prijazen pogled, vesel – naraven nasmeh lahko delajo čudeže.”

(William Hazlitt)

(Skupno 38 obiskov, današnjih obiskov 1)
window.dataLayer = window.dataLayer || []; function gtag(){dataLayer.push(arguments);} gtag('js', new Date()); gtag('config', 'UA-66705794-1');